O čokoladi, siru in hlepenju po hrani

Zadnjič se je oglasila znanka: „A veš, dost ’mam tega, da se tako spravim na celo škatlo rafaella in ga zmažem v petih minutah. Res ’mam dost. A se res ne morem kontrolirat’? Ali sem odrasla oseba, ali ne?“

Včasih se je govorilo o „samodisciplini”, pa o „slabem značaju“, ki odlikuje dotične. Zdaj je znanost že odkrila, da to ni to. Ampak da naši možgani nekako čudno delujejo, ko se postavi vprašanje ene škatle bombonov. Da je v nas „pošast“, ki nas “prisili“, da zmažemo pol kile čokolade ali pa se po celodnevnem odrekanju postavimo pred hladilnik in pomlatimo vse, kar je v njem užitnega…

Večkrat sprašujem svoje bližnje in stranke, katere navade bi se najraje znebili. Najbolj pogosto izrazijo željo, da bi res radi prenehali kar naprej premišljevati o določeni vrsti hrane. Na primer o čokoladi, dunajskem zrezku ali prav posebni vrsti piškotov. Govorijo o hlepenju.

O hlepenju po koščku čokolade, tortici ali slanem prigrizku. Najpogosteje o nečem, polnem ogljikovih hidratov, po možnosti še s kupom aditivov. Po nečem, za kar vsi vedo, da ni zdravo in da tega v tistem trenutku ne potrebujejo.

Navad se „navadimo“ in ravno tako se jih lahko “odvadimo”. Z nekaterimi metodami energijske psihologije gre prav hitro. Včasih je že prav smešno. Ena izmed mojih znank se je obupno želela odvaditi hlepenja po čokoladi. Sedeli sva tako lepo za mizo in prinesla sem ji veliko čokolado, ki je ostala še od Božiča. Postavila sem jo prednjo in jo prosila, naj jo vzame v roke. Rekla je, da so se ji takoj pocedile sline. Že šumenje ovojnega papirja jo je spravilo v blaznost, pa je še odvila ni! Pa tisti omamni vonj, opazen kljub embalaži! Vprašala sem jo, za koliko si želi te čokolade na lestvici od ena do deset.

„Za petindvajset!“ je rekla.

In sva šli. Tapkali sva malo po glavi, po prsih, po rokah, kakor pač narekuje protokol. Pa še enkrat naokrog, pa požirek vode in spet naokrog. Po nekaj krogih se je želja po čokoladi znižala na pet. Potem, ko sva zaokrožili še nekajkrat in zaključili postopek, pa je rekla, da ji je čisto vseeno, če je ta čokolada na mizi pred njo ali pa ne!

Seveda se sedaj sprašujete, ali je to mogoče in če je mogoče, ali ima ta metoda trajen učinek. Ponavadi ga ima, včasih pa je treba malo ponavljati. Znanka mi je povedala, da po nekaj tednih še ni poskusila čokolade, kljub temu, da otroku občasno da kak košček.

Še bolj zanimiv je bil pogovor z mojo prijateljico, ki se je ponudila za poskusnega zajčka pri tapkanju. Njena velika želja je bila shujšati dvajset ali še več kilogramov. Ker sem se tapkanja takrat šele učila in ker je njen problem zelo kompleksna zadeva, ki je ne moreš rešiti v pol ure, sem želela najti manjši „problemček“, ki bo obvladljiv v kratkem času. Začela sem malo spraševati:

„Kateri vrsti hrane se ne moreš upreti? Kaj ti najpogosteje prinaša težave? Na primer sladkarije?“

„Ne sladkarije me niti ne pritegnejo. Meni se zdi, da je moj največji problem sir!“

„Sir? Kakšen sir“

„Ja, kakršenkoli! Gauda, ementaler, topljeni, s plesnijo ali brez nje, z luknjami ali brez njih, livada, rok, zdenka… karkoli, samo da je sir!”

“In kako ješ ta sir? Na kruhu, v drugih jedeh?“

„Ne, odprem hladilnik in ga jem, lahko tudi brez vsega. Sploh se mu ne morem upreti!“

„In kaj narediš, kadar ga nimaš v hladilniku?“

„To se mi pa ne more zgoditi. Vedno ga kupim na zalogo.”

“Ali še kdo drug v družini je sir?“

„Samo če jaz skuham kaj takšnega s sirom ali če ga postrežem. Sicer pa niso ne vem kako zagreti.”

„in kdo nakupuje pri vas? Kdo kupi ves tisti sir?”

“Samo jaz.”

“Se pravi, če ti ne bi kupila sira, ga tudi jedla ne bi?”

“Teoretično bi to držalo, ampak jaz ne morem v trgovino, ne da bi kupila kaj sira!”

Potem sva tapkali na to, da lahko gre v trgovino in se ne ustavi pred vitrinami s sirom. In posledično ga ne kupuje več, počasi je pojedla le tisto, kar je še bilo v hladilniku. In zadnjič mi je rekla, da bi bilo dobro spet tapkati, kajti tisti zagon od zadnjič že malo popušča.

Tu naj poudarim dva vidika in sicer, da je pomirjanje hlepenja po določeni vrsti hrane le vrh ledene gore. Hlepenje je le simptom, vzroki pa so nekje globoko v nas in nas ženejo v nerazumno obnašanje. Z metodami energijske psihologije je možno takšne vzroke odstraniti, le pot je včasih malo daljša. S petnajstimi minutami tapkanja le redko dosežemo trajno razrešitev kompleksnih zadev. Sicer bi bilo idealno, če bi iznašli metodo, ki lahko reši življenski problem v času za malico. Večinoma traja dlje in tudi kakšno tapkanje doma ni ravno za odmet.

Drugi vidik pa je odvisnost od določene vrste hrane. Poleg tega, da redi, je sir tudi eno izmed živil, ki najbolj zasvoji. Vsebuje blage opiate, ki se vežejo na iste receptorje v možganih, kakor heroin. Vegetarijanci, ki pokrivajo potrebe po beljakovinah z mlečnimi izdelki, so še posebej izpostavljeni.

Torej raje kar verjemite, da se lahko „zadenete“ tudi s sirom.

Več si lahko preberete tukaj:

https://www.forbes.com/sites/michaelpellmanrowland/2017/06/26/cheese-addiction/#45faa3c13583

https://eu.usatoday.com/story/life/nation-now/2017/03/07/cheese-so-addictive-one-doctor-calls-dairy-crack/98877844/